Že četrto leto zapored sem bil s strani Nataše in Joerga Prestor povabljen na likovno srečanje, ki ga v spomin na Natašinega očeta Mirka Juterška prirejata v Lazah pri Logatcu. Letos nam je bilo vreme zelo naklonjeno, saj je cel dan sijalo sonce in nam ponujalo res odlične motive. Potem ko smo se zbrali na skupnem zajtrku, je v sproščenem klepetu čas stekel kot za stavo. Končno smo le pogledali na uro in spoznali da bo treba prijeti za čopiče. Poiskali smo si vsak svoj kotiček Planinskega polja in začeli z delom. Meni je tokrat sedel del polja ob Reki unici, s pogledom proti Lazam. V žarkih sonca so se pred menoj bleščale bale suhega sena. In takoj so mi padle v oči.
Še preden sem dobro začel s slikanjem sem zagledal, kako se od daleč približuje traktor. "Ne, prosim" sem pomislil, "ne te bale". A stroj je prihrumel in zagrabil balo meni izpred nosa. Komaj sem uspel napraviti skico in bale že ni bilo več. Traktorist se je še večkrat pripeljal mimo in z nasmehom pogledoval proti platnu. Zanimivo je bilo potem opazovati mimoidoče, ki so gledali v nastajajočo sliko in nato na travniku iskali balo. Eden se je celo okorajžil in me o njej povprašal.
Ja, kot vidite, slikanje je lahko celo zelo zabavno.
Posted in:
