Daleč naokrog znano Ljubljansko barje je tokrat primamilo tudi mene. Čeprav sem se po barju že večkrat vozil, ga opazoval še nisem nikoli. Tokratna nedelja mi je namenila nekaj prostih ur (2), ko sem moral čakati otroke, ki so imeli obveznosti v Ljubljani. Vzel sem s seboj platno in se odpravil proti Igu. Ob poti sem imel kaj videti. Barjanske ravnice so vsled letošnjega obilnega deževja dobivale podobo izpred tisočletij. Ponekod je iz vode gledala le koruza, poti so bile zalite, visoke trave so le s težavo kukale iz vode. Res veličastno. Ko sem mukoma le dobil kotiček, da parkiram avto sem takoj vzel v roke platno in...nastala je sledeča slika.
