Ha! Ob misli na to rožo, se mi spomin v hipu vrne štirideset in še kakšno leto nazaj. Takrat sem se z njo prvič srečal na posreden način. Vaška otročad smo se radi zadrževali ob bljižnji žagi, kjer so nas navduševali mogočni stroji, ki so debele hlode spreminjali v lepe deske. Te so sušeč se v "kopah" ob tovarni Hoja služile za naše najljubše igrišče, kjer smo se skrivali, igrali vojake, lovili, bežali in se skrivali pred varnostnikom, ki nas je vztrajno preganjal, včasih pa pozno v noč klepertali.....
In če se vrnem k Encijanu, v mrzlih zimah so se delavci, ki so opravljali delo tudi pri - 10° in več, pogreli ob pijači z istim imenom. Kadar jo je zmanjkalo, pa so nas poslali v bližnjo trgovino. In na steklenici žgane pijače Encijan je bila ta roža tudi naslikana.
